Srednjeveška mesteca

Ostanki utrjenega srednjeveškega mesta v zahodnem delu osrednje Istre, na področju Limske drage, 3,5 km zahodno od Kanfanarja.

V zgodnjem srednjem veku sta bila tu dva gradova – Parentino in Moncastello. V prvem od teh je življenje zamrlo že na začetku srednjega veka; drugi je bil pod imenom Dvigrada – Duecastelli naseljen že do leta 1631, ko so ga prebivalci zapustili zaradi epidemije kuge in ustanovili Kanfanar.

Ostanki ponujajo edinstveno sliko srednjeveške mestne strukture, obdane z obzidjem in stolpi pri vhodu v mesto; ohranjeni so perimetralni zidovi s približno 220 stavbami in smermi komunikacij med njimi. Na osrednji višini se dvigujejo ruševine cerkve sv. Sofije (XI-XII. st.). Prižnica iz XIV. st. z reliefom sv. Sofije, ki v rokah drži dve mesti, se danes nahaja v župni cerkvi v Kanfanarju. V okolici Dvigrada je nekaj pomembnih cerkvic.

V grobljanski cerkvi sv. Marije od Lakuća (gotska zgradba z zvonikom na preslico in polkrožno vpisano apsido) se nahaja ciklus fresk, ki so delo t.i. pisanega mojstra domačega porekla iz XV. stoletja. Isti mojster je poslikal tudi kapelico sv. Antuna, ki stilsko pripada prehodu romanike v gotiko.

Nedaleč od Dvigrada so ruševine benediktinske opatije, ki je nastala v X. stoletju in je bila zapuščena v XVIII. stoletju, s cerkvijo sv. Petronile. Vzhodno od naselja je romanska kapela sv. Ilije, ki je bila leta 1442 pregrajena z gotsko konstrukcijo oboka.

Naselje v osrednjem delu Istre, 8 km jugovzhodno od Buje (Buj); nahaja se na severnem delu visoke planote nad dolino Mirne; nadmorska višina 260 m; 193 prebivalcev.

V okviru projekta revitalizacije so v novejšem obdobju pričeli z bogatitvijo ponudbe Grožnjana, in sicer s kulturnimi aktivnostmi, kot je na primer Poletna glasbena šola. Z lokalno cesto je povezan z Bujami. Srednjeveški kastel je bil do leta 1358 v posesti oglejskega patriarha, nato pa do leta 1394 pod Beneško upravo in postane sedež severnega dela njenega teritorija v Istri.

Od spomenika so se ohranili le deli obrambnega sistema: glavna mestna vrata na vzhodni strani (XV-XVI. stoletje) in del mestnega obzidja, ki so ga dvakrat obnovili (v letih 1360 in 1367). Ob vratih se z notranje strani nahaja renesančna loža iz leta 1587, nad katero je bila nekoč shramba za žito (fontik). Na glavnem trgu je baročna župna cerkev sv. Marije, sv. Vida in Modesta iz leta 1770. Ločeni zvonik je iz XVII. stoletja. V cerkvi so dragocene baročne zborovske klopi, olje na platnu iz XVII. Stoletja, ki prikazuje sv. Petra iz Alcantare in marmorni poznobaročni oltarji.

Pred mestnimi vrati se nahaja kapela sv. Kuzme in Damjana z žogico, ki je bila zgrajena leta 1554, leta 1834 pa pregrajena; notranjost kapele je poslikal sodobni hrvaški slikar Ivan Lovrenčić (1990). V podnožju mesta na reki Mirni, na mestu, ki se imenuje Bastia, se je ohranila mala baročna cerkev Milostne Matere Božje.

Za Hum pravijo, da je najmanjše mesto na svetu. Z zahodne strani je mesto zaprto s krilom mestnega obzidja, na ostalih straneh pa z obrambnim sistemom medsebojno povezanih zunanjih hišnih zidov.

V sistemu obzidja, blizu mestnih vrat (iz leta 1562), se dviguje zvonik (iz leta 1552). Župna cerkev s klasicističnim pročeljem je bila zgrajena leta 1802, na istem mestu, kjer se je nahajala starejša iz leta 1609. Slika, ki se nahaja za glavnim oltarjem je delo B. d’Anne. Cerkev ima poznogotski kelih iz leta 1539.

Na pokopališču je romanska cerkev sv. Jeronima s polkrožno apsido. V cerkvi so dragocene zidne slike iz XII./XIII. stoletja.

Motovun je naselje v osrednjem delu Istrskega polotoka na južni strani doline Mirne. Njegova gospodarska osnova so poljedelstvo, vinogradništvo in živinoreja.

Najstarejše jedro mesta je obdano z dobro ohranjenim obzidjem iz 13-14. stoletja, ki je danes spremenjeno v sprehajalno pot. Znotraj jedra je nekaj romanskih in gotskih hiš. Trije deli mesta so medsebojno povezani s sistemom zunanjih in notranjih utrditev z obzidji, stolpi in mestnimi vrati. Na glavnem trgu je gotsko-romanski zvonik z nazobčanim prsobranom na vrhu (18/19. st.) in renesančna palača-kastel z dograditvami iz 16-19. stoletja.

Pod celotnim osrednjim trgom je shramba javne cisterne; kamnita grla z mestnim grbom izhajajo iz XIV. in XV. stoletja. Župna cerkev sv. Stjepana iz začetka XVII. stoletja ima poznorenesančne značilnosti. Slika Zadnja večerja v svetišču naj bi bila delo Stefana Celestija (XVII. stoletje); marmorni kipi na glavnem oltarju so delo Francesca Bonazze iz leta 1725; naslonjač iz baročne rezbarije (XVII. stoletje); slike na stropu je konec XVIII. stoletja naredil neoklasicist Giuseppe Bernardino Bisson; orgle so delo Gaetana Callide (Benetke, XVIII/XIX. stoletje).

V opremi cerkve izstopajo pozlačen premični oltarček z reliefi Razpela in svetnikov (XIV. stoletje), procesijski križ iz XIV. stoletja z okrasom na držalu iz XV. stoletja, kelih z okrasom iz emajla (XV. stoletje), pacifikal (1606), relikviarij (XVII. stoletja) in svečniki (iz 1714 in 1739).

Pazin se omenja v listini cesarja Otona II., ki je bila izdana v Veroni 7. VI. 983, na osnovi katere je prišel Kaštel v posest poreške škofije. V XII. stoletju ga ima v posesti grof Majnhard, rojen v Crnem Gradu pri Roču, ki je bil začetnik pazinske grofije. Po izumrtju družine Majnhard preide leta 1248 v roke goriških grofov, leta 1374 ga dedujejo Habsburžani in podarijo v fevd raznim družinam, od katerih je bila zadnja (od leta 1766) družina Montecuccoli.

V letih 1825-61 je bil Pazin je upravno središče Istre: Leta 1899 so v mestu odprli prvo hrvaško gimnazijo v Istri, ki je v veliki meri pripomogla k hrvaški kulturni in nacionalni zavesti. Tekom II. svetovne vojne je bil močno poškodovan v bombardiranju (1943), po vojni pa je bil priključen matični Hrvaški.

Kastel je zgrajen na strmi pečini nad prepadom Jame in se prvič omenja leta 983. Sedanjo podobo je dobil med leti 1537-40, ko so zgradili še severno in vzhodno krilo. Pazinski kastel je eden najbolje ohranjenih in najlepših v Istri. Zaradi tega je privlačil mnoge umetnike kot sta bila Jules Verne in Vladimir Nazor.

Župna cerkev sv. Nikole se omenja leta 1266, leta 1441 pa je dobila veliki poznogotski poligonalen prezbiterij. Na zidovih in oboku svetišča so izjemne zidne slike neznanega mojstra, ki datirajo okoli leta 1470. Na oboku je ciklus Nastanek sveta in bitka angelov, v osrednjem polju pa podoba sv. Mihovila; velika slika Razpela je skrita z baročnim oltarjem. Širitev cerkve s kapelami se je začela leta 1659, barokizacija in razširitev pa sta zaključeni leta 1764. Cerkev je opremljena z izjemnimi marmornimi oltarji; dragoceno delo je renesančna kamnita Kustodija (leto 1541). Orgle so delo Gaetana Callida (Benetke, 1780). Frančiškanska cerkev ima poznogotsko svetišče iz leta 1481; podaljšali so jo leta 1729; zvonik so zgradili leta 1730. Glavni oltar v cerkvi je delo Domenica Cavalierija iz leta 1726. Pomembno baročno delo je kip, rezbarija Brezmadežnega spočetja (XVIII. stoletja).

Etnografski muzej Istre, ki se nahaja v Kaštelu, je bil ustanovljen leta1955. Poleg etnografske zbirke so na ogled zvonovi iz istrskih cerkev XIV-XX. stoletja.

Mesto je ohranilo svojo posebno srednjeveško podobo – v vencu hiš se nahajajo zgoščene ozke in nepravilne uličice. Prvič se ga omenja v letu 1150 kot vicus Atinianum. Okoli leta 1300 je bil na njegovih zahodni strani zgrajen kastel z jarkom (porušen leta 1808). V starem delu naselja je ohranjenih več hiš, ki so zgrajene v stilu beneške gotike, renesanse in baroka.

Na mestu današnje župne cerkve sv. Blaža, na severnem robu naselja, se je vse do leta 1761 nahajala predromanska cerkev (odlomki s spletenimi okrasi). Sedanja cerkev je monumentalna baročna zgradba iz leta 1800. V njej se nahajajo renesančna kustodija iz leta 1451, nekaj dragocenih slik iz XVI. in XVIII. stoletja in dva lesena angela iz leta 1616. V sklopu župne cerkve so leta 1984 odprli zbirko cerkvene umetnosti z dragocenimi eksponati iz XIV.-XIX. stoletja.

Med slikami je potrebno izpostaviti poliptih blaženega Leona Bemba, delo Paola Veneziana iz leta 1321, slika Matere Božje zaščitnice (Jacobello del Fiore), ikona Blažene Device Marije (XV-XVI. stoletje) in renesančni triptih blaženega Leona Bemba (Lazaro Bastiani, začetek XVI. stoletja). Prava redkost je zbirka kakšnih sto okrašenih kovinskih, steklenih in lesenih relikviarijev (XV-XIX. stoletje). Večino predmetov iz zbirke je leta 1818 iz Benetk prinesel slikar Gaetano Grezler; nekaj izrednih baročnih slik istega izvora se nahaja v prostorih nekdanje mestne hiše, ki je bila zgrajena leta 1911.

Baročna cerkev Karmelske Matere Božje je bila zgrajena v letih 1630-64; v cerkvi je oltarna slika sv. Stjepana (Antonio Zonca, Benetke XVII. stoletje). V cerkvi Marije Traverse se na oltarjih nahajajo reliefne plošče na sprednji strani oltarja iz prve polovice XVII. stoletja. Vzhodno od ceste, ki pelje proti Balam, se nahajajo ruševine romanske cerkve sv. Margerite s polkrožno izbočeno apsido in freskami iz XIII. stoletja. Ob sami cesti proti Balam stoji enoladijska romanska cerkev sv. Franje s polkrožno izbočeno apsido, ob železniški progi (proti Juršićem) cerkev sv. Lucije z vzidanimi predromanskimi nagrobniki, ob cesti proti Juršićem pa cerkev sv. Kvirina, ki je bila prvotno (VI. stoletje) triladijska bazilika in v kateri so odkrili še več kamnitih spomenikov (VI. in IX. stoletje).

V zaselku Guran, severovzhodno od Vodnjana, je bilo poznoantično naselje s triladijsko zgodnjekrščansko baziliko z začetka VII. stoletja; od le-te so našli ostanke fresk in deli oltarne pregrade. Zdi se, da je bila bazilika v funkciji do XV. stoletja. Grobljanska cerkev sv. Šimuna je iz VII./VIII. stoletja (naknadno pregrajena) s karakterističnimi zidanimi grobnicami okoli cerkve.