Katedrale

Tloris katedrale je v znaku latinskega križa. Na katedrali ob bizantinskem in gotskem prevladuje neoromantični stil gradnje. 43 slik s svetopisemskimi motivi v fresko tehniki sta izdelala Nemca Aleksander-Maksimilijan in Ljudevit Seitz. Samo dve sliki (Abrahamovo Žrtvovanje in Noetovo Žrtvovanje) je izdelal italijanski slikar Ljudevit Ansiglioni. Kipe so naredili: Vatroslav Donegani, Tomo Vodički in Georg Feuerstein, ki je naredil tri kipe.

Orgle je naredil Franc Jenko iz Šentvida pri Ljubljani. Zgradil jih je leta 1936, saj so prve orgle zgorele v požaru leta 1933. Na zidovih stranskih ladij se nahajajo reliefi 14 postaj križev poti, ki jih je v braškem marmorju izklesal Lujo Lozica. Pod svetiščem se nahaja kripta, v kateri so pokopani škofje đakovške in sremske škofije. Med njima deluje impozantno mesto, kjer je pokopan J. J. Strossmayer. Njegov grob pokriva oltarna menza z marmornim reliefom, ki ga je izdelal Rudolf Valdec.

Na koncu Gornje ulice, ob samostanu, ki je zgrajen na strmi pečini, ki se strmo spušča v morje, se nahaja tudi cerkev Marijinega Vnebovzetja, katedrala. Njena gradnja se je pričela leta 1118, posvetil pa jo je leta 1177 papež Aleksander III. To je razkošna romanska bazilika, pozornost pa privlači oltar s ciborijem iz VIII. Stoletja, poznogotski sedeži na koru in kip sv. Kristofora iz XII. stoletja. Zvonik bazilike je oddaljen od cerkve in kraljuje nad mestom, spada pa med najlepše zgradbe pozne romanike na Hrvaškem.

V katedrali Sv. Dujma so na glavnem vhodu lesena vratna krila rezbarja Andrije Buvine iz leta 1214, v notranjosti je romanska prižnica, poznogotska in zgodnjerenesančna skulptura (Bonino Da Milano in Juraj Dalmatinac), dragocene baročne slike, v neposredni bližini katedrale pa bogata katedralna zakladnica s številnimi relikviariji, cerkvenimi knjigami, liturgičnimi oblačili itd.

Katedrala Svetega Jakova v Šibeniku, je triladijska bazilika s tremi apsidami in kupolo (višina notranjosti je 32 m). Konstrukcija katedrale je bila začeta v beneškem gotskem stilu, vendar je bila zaključena v stilu toskanske renesanse. Skoraj 15 desetletij je že preteklo od trenutka, ko so sprejeli odločitev o gradnji katedrale, leta 1402, njena posvetitev pa je bila leta 1555. Z gradnjo so pričeli leta 1431, na mestu, kjer je bila pred tem manjša katedrala, tako da so pri gradnji nove katedrale uporabljali material že pred tem obstoječe cerkve. Kamen za gradnjo je prihajal s Korčule, Suska, Brača, Raba in Krka.

Ta edinstveni sakralni spomenik je izjemno zanimiv primer, kako lahko neka gradnja, ki nima zidarskih elementov in kjer so zidovi, oboki in kupole konstruirane z edinstveno metodo (ki jo je prvi uporabil Juraj Dalmatinac), kjer se v celoto naknadno zlagajo natančno izklesani kamniti deli, metoda, ki jo uporabljajo tesarji pri svojem delu.

Rezultat je skladnost kamnite celote, metode zlaganja in absolutne harmonije notranjosti in zunanjega volumna katedrale. Tehnika gradnje je najbolje vidna v zatrepu glavne fasade (oblika trilista) in je ena najstarejših v Evropi ter se smatra kot edina, ki se naravno nadaljuje kot del triladijskega tlorisa cerkve v harmoniji z obliko in velikostjo obokov.

V bližini križišč decumanusa in carda (sedaj Široka ulica) je katedrala sv. Stošije (Anastazije), triladijska romanska bazilika iz XII./XIII. stoletja, ki je pravzaprav obnovljena zgodnjekrščanska bazilika. Na pročelju so slepi loki v nizih, v sredini pa rozeta, restavrirana v XX. stoletju. Pod prezbiterijem se nahaja triladijska cerkev sv. Barbare. V bočnih apsidah so ohranjeni ostanki zidnih slik iz XIII. st.

V prezbiteriju so ohranjeni romanski marmorni sedeži iz XII./XIII. stoletja in gotske zborovske klopi (1418-50.). V glavni oltar so vgrajeni deli oltarne pregrade iz IX. stoletja; nad oltarjem je gotski ciborij-baldahin iz leta 1332. Pritličje in prvo nadstropje zvonika sta grajena v XV. stoletju; zgornja nadstropja je gradil T.G.Jackson leta 1892, po vzoru zvonika katedrale na Rabu.

Današnja zagrebška katedrala je posvečena Vnebovzetju Blažene Device Marije. Zunanja dolžina je 77 metrov, široka je 46,20 metrov. Višina stolpov znaša 104 (severni) in 105 (južni) metrov. Notranja površina za vernike je 1617 m² in lahko sprejme več kot 5000 vernikov.

Zagrebško škofijo je ustanovil ogrski kralj Ladislav okoli leta 1093/4 in odredil, da se gradi katedrala. Gradnjo nove katedrale so najverjetneje začeli po letu 1102, posvečena pa je bila leta 1217. Grajena je v romanskem prehodnem stilu. Ob vdoru Tatarov leta 1242 je bila ta nova katedrala močno poškodovana. Obnovil jo je škof Timotej med leti 1264 in 1284 v gotskem stilu. V tem času je bil zgrajen vzhodni del katedrale v bazilikalnem stilu. Zahodni, t.i. dvoranski del, z enako visokimi oboki v vseh treh ladjah, so gradili skozi XIV., XV. in v prvi polovici XVI. stoletja. Od druge polovice XV. stoletja do prve četrtine XVI. stoletja so za potrebe obrambe pred Turki gradili mestno obzidje in stolpe okoli katedrale. V XVII. stoletju je katedrala doživela dva velika požara.

Obnova Obnova je trajala do druge polovice XVII. stoletja. Zaključna obnovitvena dela so bili izgradnja južnega masivnega zvonika, ki je hkrati služil tudi kot opazovalni stolp. Konec XVII. in v XVIII. stoletju je katedrala dobila marmorni inventar: prižnico leta 1698 in ostalih 32 oltarjev – zelo dragocene umetnine v baročnem stilu.

V XIX. stoletju za časa škofa Jurja Haulika so preuredili svetišče (prezbiterij): naročen je bil nov neogotski leseni glavni oltar pri kiparju Sickingerju iz Münchna. Graditelj orgel Walcker iz Ludwigsburga je zgradil nove orgle, ki se še danes nahajajo na koru katedrale. Orgle uvrščajo med deset najpomembnejših na svetu. Leta 1880 je Zagreb prizadel potres v katerem je bila poškodovana tudi katedrala. Za njeno restavracijo je izdelal načrte dunajski arhitekt Fridrich Schmidt, restavracijo pa je izvajal arhitekt Hermann Bolle.

V katedrali so pokopani tudi posmrtni ostanki hrvaškega bana Petra Zrinskega in kneza Frane Krste Frankopana, ki sta bila usmrčena v Wiener Neustadtu 30. aprila 1671.