Naravni parki

Biokovo je planina, ki se nahaja ob osrednjem delu dalmatinske obale. V smeri proti severozahodu ga od omiške Dinare ločuje soteska Dupci (288 m); proti jugovzhodu se strm planinski apnenčast zid nadaljuje vse do Baćine, tj. do mesta okoli ustja Neretve (dolgo 36 km, široko do 9,5 km).

Biokovo se proti morju spušča v zelo strmih in golih apnenčastih skalah, pod katerimi se nahaja ozek in zelen primorski pas. Pomembnejši vrhovi so: Sv. Ilija (1640 m), Šibenik (1314 m), Štropac (1145 m), Vršac (1411 m), Sinjal (1333 m).

Ob apnenčastih strminah pelje le nekaj stez, po katerih lahko hodijo samo ljudje in živali. Redek gozd, skope kamnite dolinice in revni pašniki so skromni gospodarski viri Biokova.

Kopački rit (Kopački tršćak) je naravni park, ki se nahaja blizu ustja Drave in ob sami meji ter je eno največjih, najpomembnejših in najbolj zanimivih še ohranjenih izvirnih močvirnatih področij v Evropi. Sestavljajo ga številni rečni rokavi, rokavi s stoječo vodo in jezera ob reki Donava.

Bližina velikega mesta Osijek in njegove okolice ter odlične prometne povezave (cesta, železnica, letalo, ladja) omogočajo dober obisk.

Lepota »nedotaknjene« narave, obilje vode, rastlinskega in živalskega sveta na to področje poleg izletnikov in turistov privlačijo tudi številne strokovnjake in znanstvenike iz cele Evrope.

Del Kopačkega rita je izločen in se nahaja pod strožjo zaščito kot poseben zoološki rezervat.

Papuk je gora v Slavoniji, ki se nahaja na severnem in severozahodnem robu Požeške kotline v Slavoniji; najvišji vrh Papuk (954 m).

Je področje izvorov številnih vodnih tokov (Čađavica, Karašica, Pakra). Gozd je hrastov in bukov. Na južnih pobočjih pokrajine so vinogradi. Preko hriba Perivoj (725 m) je speljana cesta Čačinci-Velika-Požega.

Voćinski plemič Josip Janković v prvi polovici XIX. stoletja uredi osrednji del Papuka in še posebej Jankovca. Nastajajo tudi planinska društva, in sicer prvo leta 1895 v Jankovcu (eno najstarejših na Hrvaškem), nato leta 1932 v Daruvaru in tudi drugje. Tako se prične organizirano planinarjenje po največji slavonski gori Papuk.

Z izgradnjo planinskih koč in dodatnih vsebin ter z markacijo poti je Papuk postal pogost cilj izletnikov in planincev.

Učka je planina na vzhodnem delu Istre; razteza se v dolžini 20 km od prelaza Poklon (preko katerega pelje cesta Reka-Pazin) do Plominskega zaliva. Njen izgled je izrazito grebenast, njeni vrhovi pa se proti jugu nižajo: Plas (1285 m), najvišji vrh Vojak (1401 m), Suhi vrh (1333 m), Brgud (907 m), Kremenjak (827 m) in Sisol (835 m). Na obeh pobočjih so številni izviri, nekateri so povezani na vodovod, iz nekaterih pa nastajajo tokovi, ki so v zimski polovici leta kar precej močni (Banina, Medveja).

Na pobočjih izstopa kar nekaj kanjonskih dolin (Vela draga) in tudi precej drugih kamnitih oblik (ponikve, jame).

Učka je pomembna klimatska prepreka, zaradi katere se zračne mase vzdigujejo, kar pogojuje tudi kar precejšnjo količino padavin. Učka se od vseh ostalih primorskih planin razlikuje po svojem bogatem rastlinskem “pregrinjalu”.

Čeprav sta na Velebitu, ki je najvišje hrvaško gorovje, izpostavljena dva nacionalna parka - Paklenica in Severni Velebit, se v preostalem večjem delu planine nahaja cela vrsta naravnih znamenitosti, ki se uvrščajo v tisto najbolj dragoceno naravno bogastvo Hrvaške. Zato je celotno, skoraj 150 kilometrov dolgo gorovje Velebit z obema nacionalnima parkoma in nizom drugih manjših, posebej zaščitenih področij, zaščiteno kot naravni park in tudi kot biosferni rezervat svetovnega pomena pri UNESCO.

S skoraj 2.000 kvadratnih kilometrov površine je naravni park Velebit daleč največje zaščiteno področje Hrvaške, večje od vseh ostalih zaščitenih področij skupaj.

Vransko jezero, jezero in kriptodepresija, se nahaja v Ravnih kotarih, severovzhodno od Pakoštana; 30,1 km² (dolgo je 13,6 km, široko do 2,2 km, globoko pa do 3,9 m).

Voda, ki jo dobiva iz potoka Skorobić in iz nekaj izvirov, odteka po breznih in po umetnem kanalu Prosika (850 m) v Pirovački zaliv.

Ob severovzhodni pogozdeni obali jezera se dvigujejo najvišji vrhovi Ravnih kotarjev (Štandarac, 305 m), s katerih je lep razgled na zaledje in obalni pas. Jezero je bogato z ribami (krapi, ciplji, jegulje idr.).

Celotna površina v izmeri 30 ha je zaščitena kot poseben ornitološki rezervat. Najlažji dostop do jezera je z magistralne ceste pri Pakoštanih (400 m) ali pri Prosiki.

Žumberak je hribovito področje (kakšnih 300 km²) južnega Žumberačkega hribovja. Ime je dobil po starem mestu Žumberku (ki je pogorel leta 1793; ruševine se nahajajo nad istoimensko vasjo). Je izrazito kamnito področje (ponikve, jame, brezna) z bukovim in kostanjevim gozdom.

Gospodarska osnova so poljedelstvo, vinogradništvo in živinoreja. Vasi so raztresenega tipa z zgoščenimi zaselki, od katerih se večina njih nahaja ob glavni cesti (Budinjak, Stojdraga, Gornja Vas, Oštrc, Sošice idr.).

Večje število naselij se nahaja na preko 400 m nadmorske višine. Območje je bilo poseljeno že v prazgodovini (Budinjak, naselje in nekropola iz starejše železne dobe, Kalje) in v rimskem obdobju (Gornja Vas).

Naravni park Dinara je s svojimi 630.5 km² površine drugi po velikosti na Hrvaškem. Park zajema planine Dinaro, Troglav in Kamešnico, kraška polja Hrvatačko, Paško in Vrličko ob reki Cetini in sam izvir ter zgornji tok reke Cetine.

Meje parka se raztezajo v smeri severozahod-jugovzhod, končajo pa se pri državni meji z Bosno in Hercegovino na eni strani ter Peručkem jezeru in reki Cetini na drugi strani. Zanimivo je, da je vrh planine Dinara – Sinjal tudi najvišji vrh na Hrvaškem (1831 m).

Za to področje je značilen kraški relief s številnimi površinskimi in podzemnimi oblikami ter hidrogeološkimi pojavi. Poleg bogate favne je na tem področju mogoče najti kar petino vseh vrst hrvaške flore.

Naravni park Dinara je bil leta 2021 razglašen za zavarovano območje in je postal dvanajsti naravni park na Hrvaškem. Po tej razglasitvi se je delež zavarovanih območij Republike Hrvaške povzpel na 8,8%, če se k temu prištejejo tudi območja ekološkega omrežja Natura 2000, pa ta delež dosega 39% kopenskega območja Republike Hrvaške.

Lastovsko otočje sestavlja 44 otokov in otočkov, od katerih je največji Lastovo, med njimi je najbolj oddaljen Sušac. Razteza se na 195 kvadratnih kilometrih.

Kopenski del te otočne skupine ima obilje rastlinskega in živalskega sveta, morsko dno pa je med najbolj bogatimi in raznolikimi v hrvaškem Jadranu.

Celotno območje je dragoceno tudi iz kulturnega in zgodovinskega stališča, prav posebna na tem področju je tradicionalna arhitektura, saj so številna arheološka najdišča na kopnem in v morju okoli otočja.

Lonjsko polje je del naplavljene doline med Savo in Moslavačko goro, deloma se nahaja ob reki Lonji; retencijski bazen za vode Save. Naravni park Lonjsko polje zavzema površino 506,50 km².

Ponaša se z ogromnim bogastvom rastlinskega in živalskega sveta, najbolj zanimiva pa je arhitektura posavskih lesenih hiš, ki so zaradi svoje lepote, ohranjenosti in številčnosti pravi spomenik graditeljske dediščine.

Posamezna področja znotraj naravnega parka so (ornitološki rezervati Rakita in Dražiblato) pod še strožjim režimom zaščite.

Močvirnati travniki, gozdovi jesena, vrbe in topola v tem rezervatu imajo pomembno vlogo pri gnezdenju rac, medtem ko v poplavnih hrastovih gozdovih, travnikih, in pašnikih Lonjskega polja srečamo redke evropske živali (orel belorepec in orel kačar, siva in bela čaplja, črna štorklja idr.).

več...

Medvednica (Zagrebačka gora) je gora v neposredni bližini severnega dela Zagreba; najvišji vrh je Sljeme (1032 m). Razteza se v smeri jugozahod – severovzhod, dolžine 42 km; površine okoli 240 km². Njena zgradba je iz zelenega skrilavca. Na nižjih področjih jo prekrivajo mezozojski in terciarni skladi. Na jugozahodnem delu je jama Veternica. Poraščena je z gozdom (stebrasti hrast in graden, bukev, jelka). Čez osrednji del vodi cesta Zagreb-Stubičke Toplice, čez vzhodni del pa cesta Kašina-Laz-Marija Bistrica.

Naseljena je že od prazgodovine (Veternica), v zgodovinskih dokumentih pa se prvič omenja leta 1209 kot Mons Ursi (lat. Medvedja planina).

Turizem ima na Medvednici dolgo tradicijo. Tam so leta 1870 zgradili prvi planinski objekt na Hrvaškem - mala lesena piramida.

Telašćica je prostran zaliv na koncu južnega dela Dugega otoka; zaliv je dolg okoli 10 km, širok od 160 do 1800 m in je razširjen s peščenim dnom in muljem; v notranjem delu je globok 12 m, v zunanjem pa do 60 m.

Na vzhodni obali so zalivčki Čuška, Dumboka, Ošćenica, Gozdenjak, Rakvić, Kraševica in Mangrovica, na zahodu pa Strižna, Tripuljak, Mir, Jaz in Pasjak. V zahodnem delu razširjenega zaliva so otočki Donji in Gornji školj, v srednjem pa otoček Farfarikulac, na vzhodnem pa - ki seže do otokov Velika Aba in Katina - grebena Gozdenjak, Galijola in otoček Korotan.

Severovzhodna obala Telašćice je pretežno gola, medtem ko jugozahodno prekrivajo borov gozd, olive, in fige; malo stran od obale je sredozemsko grmičevje in mestoma gozd.je prostrana uvala na krajnjem južnom dijelu Dugog otoka; duga oko 10 km, široka 160-1800 m, a ima nekoliko proširenja s pjeskovitim i muljevitim dnom; u unutrašnjem dijelu duboka 12 m, a u vanjskom do 60 m.